Eno izmed vprašanj, ki nama jih v zadnjem času najpogosteje zastavljate je: »Kako naj pomagam otroku, ki je učno neuspešen?«.

Ena izmed osnov svetovalnega dela je postavitev ciljev. Vsako svetovanje, psihoterapija, psihološko delo, … bi se moralo začeti z jasno postavitvijo ciljev. Vedeti moramo, kaj je naš namen, kaj si želimo in nenazadnje – kdaj bomo vedeli, da smo naredili spremembo. Tudi pri delu z otrokom, ki ima učne težave, je to prvi in pogosto tudi najpomembnejši korak.

V nadaljevanju bom zato opisala nekaj vidikov, ki jih imejte v mislih, ko boste z otrokom, ki ima učne težave postavljali cilje.

• Cilj mora biti v prvi vrsti pomemben otroku. Otrok mora imeti občutek, da mu bo doseganje cilja osebno koristilo. Cilj, ki je otroku pomemben je lahko npr. to, da ne bo imel popravnega izpita in bo poleti prost. Lahko mu je pomembno to, da bo imel več prostega časa, ali pa to, da bo šel z vami na izlet, da bi mu starši nehali težiti, …
  Vsakemu otroku je lahko pomembno nekaj drugega, le raziskati morate.

  Kaj pa, če si otrok postavi cilj, ki ni v skladu z našim želenim stanjem? Pogosto se bo zgodilo, da bomo ob izhajanju iz otroka pri postavljanju cilja, cilj zastavili popolnoma drugače, kot bi si to želeli mi.

  Otroku s tem, ko lahko sam odloča o želenem stanju damo občutek, da želimo z njim sodelovati, ne pa mu zgolj ukazovati, kaj naj počne. Pogosto otrok veliko prej spremeni svoje vedenje, če sledi cilju, ki je pomemben njemu in ki si ga zastavi sam. Tudi, če otrok ne more doseči cilja ali pa ga doseže in ob tem ugotovi, da stanje vseeno ni ravno idealno, bo verjetneje cilj pripravljen spremeniti in naprej sodelovati.

 

• Cilj naj bo dovolj skromen. Če ima otrok na primer negativne ocene pri več predmetih, mora začeti spremembo korak za korakom. Najprej pri predmetu, ki je najbolj kritičen (npr. nabral je že 3 enice) in potem naprej. Ali pa – najprej vztrajamo pri tem, da redno dela domače naloge pri predmetu kjer ima negativno oceno in potem naprej.

  Če postavimo cilj »popravi vse ocene iz negativno na dobro« je to preveč zahteven cilj za začetek. Tak cilj se bo otroku že takoj na začetku zdel prezahteven in bo za njegovo uresničevanje zelo verjetno manj motiviran. Hkrati lahko otrok oceni, da bo v tistem trenutku za uresničitev tistega cilja moral »žrtvovati« preveč in ravno tako ne bo motiviran k spremembi.

  Če si otrok sprva zada previsok cilj, ga lahko vprašamo: »kaj bodo majhni znaki, ki ti bodo pokazali, da se cilju približuješ?«. To je lahko na primer to, da en teden ne bo pozabil domače naloge, da tri dni ne bo vpisan v e-asistenta, da se bo za test, ki ga ima prihodnji teden učil po načrtu, da bo med učenjem v prihodnjem tednu telefon pustil v drugi sobi, …

  Vedno imejte v mislih, da bomo prišli dlje z majhnimi koraki.

 

• Jasno opredelite, kaj bo otrok naredil. Cilj naj ne bo splošen: »Popravil bom ocene«. Tak cilj je zelo izmuzljiv. Otrok bo popravil eno enico in rekel: »Saj sem popravil angleščino.«. Ni pa popravil matematike, slovenščine in kemije, pri geografiji pa je dobil še eno enico.

  Jasno je potrebno opredeliti katera bodo tista vedenja, ki bodo otroka vodila k cilju. Kaj bo spremenil? Kaj bo počel? Kdaj bo to počel? Kolikokrat

  Jasna opredelitev otroku omogoča tudi, da sproti vidi, kaj počne. To zvišuje njegovo motivacijo, saj opaža napredek in vidi, da se približuje svojemu cilju.

  Ko so ta vedenja jasno opredeljena in otrok dobi dobro oceno, bo lažje prevzel zaslugo za to. Lažje mu bomo pokazali na vse kar je naredil drugače. Če otrok dobi slabo oceno, gremo spet na vedenja in otrok lahko ugotovi, kaj bi še lahko naredil ali spremenil, da bi mu uspelo. Tako bo razočaranje manjše.

 

• Cilj naj bo oblikovan tako, da bo jasno sporočal kaj se bo zgodilo in ne tega, kaj se ne bo zgodilo.

  Ko otroka vprašam, kaj si želi, da bi bilo drugače kar se tiče šole, najpogosteje uporabljajo besede: ne, ne bom, ne bo, nočem, …

  Otrok reče na primer: »Ne bom dobival več negativnih ocen.«, »Starši mi ne bodo težili.«, »Ne bom imel popravnega izpita.«, »Sošolci me ne bodo zafrkavali«, …

  Cilj, ki govori o tem kar se bo zgodilo, je pomemben v prvi vrsti zato, ker začnemo iz pozitivnega izhodišča. Hkrati nam taki cilji omogočajo lažjo oceno uspešnosti. Če si učenec za cilj zastavi: »Angleščino bom na naslednjem testu pisal 2.« ali pa »Sošolci me bodo sprejeli k igri.«, bo točno vedel, kdaj je svoj cilj dosegel.

  Če se osredotočamo na to, kaj bo otrok počel npr.: »Naslednjih 5 dni bom naredil domačo nalogo«, je otroku jasno, kaj mora početi, da bo prišel do končnega cilja. Verjetneje bo stvari naredil, če bo jasno zastavil kaj mora vsak dan posebej narediti za to, da pride tja, kamor si sam želi.

  Če si otrok zastavi cilj: »Ne bom igral igric« to najpogosteje vodi v nekakšen paradoks. Vsi vemo, kako na nas delujejo prepovedi. Verjetno je, da bo otrok o igricah razmišljal še pogosteje in verjetno je, da tega cilja ne bo mogel doseči čez noč. Hkrati to, da ne bo igral igric še ne pomeni, da bo počel kaj drugega koristnega. Najverjetneje bo namesto tega gledal televizijo, videe na Youtube-u ipd. Če je naš cilj, da se otrok uči, v tem trenutku pa namesto tega igra igrice, je najbolj koristno to, da mu zapolnemo dan z drugimi aktivnostmi, ki so zaželene.

 

• Osredotočimo se na to, kako bomo začeli delati spremembe, ne na končni izid. Otroci, ki so učno neuspešni so pogosto tudi anksiozni pred ocenjevanji. Če postavimo cilj: »Ne bom imel popravnega izpita«, to anksioznost povišamo. Če pa se osredotočimo na majhne korake, ki bodo vodili do cilja, otroku to breme »končnega izida« odvzamemo, hkrati pa mu pustimo odgovornost za majhne, vsakodnevne korake.

  Ob tem je pomembno, da se otrok zaveda, da je v njegovi moči, da se potrudi kolikor more, končni izid pa je odvisen od številnih dejavnikov, na nekatere tudi nima vpliva.

 

• Ko z otrokom, ki je učno neuspešen, postavljamo cilje je nujno, da se otroku zdi, da ga čaka veliko dela.

  Pri delu z učenci pogosto poudarjam, da je potrebno za to, da bo popravil ocene, veliko trdega dela. Morda se vam bo ob tem zdelo, da boste otroka demotivirali. Pa v praksi večinoma ni tako. Če otroku rečemo, da je v nezavidljivem položaju, popraviti mora veliko ocen in rečemo, da bo to zagotovo težko, a če naredimo plan, ki ga bo korak za korakom vodil do cilja, bo otrok zelo verjetno sodeloval.

  S tem poudarjamo več stvari. Najprej poudarjamo pomembnost cilja in njegovo odgovornost zanj. Dalje pa s tem, ko poudarjamo, da pot ne bo lahka, otroka pripravimo na morebiten neuspeh. Pogosto mu lahko tudi kar direktno povemo, da obstaja možnost, da spremembe ne bodo takoj vidne v boljših ocenah. Še en pomemben vidik poudarjanja trdega dela pa je ta, da otroku s tem omogočamo, da zaščiti svojo samopodobo. Otrok ve, da ga do cilja čaka trdo delo in ob neuspehu bo lahko ta neuspeh pripisal svojemu delu in temu, da ga čaka še več trdega dela. Neuspeh mu v tem primeru ne bo pomenil, da pač ni dovolj pameten in da cilja ne bo mogoče doseči.

mag.psihologije Kim Pletikos Pucer