Vedno znova poudarjam: straši morajo poskrbeti zase. Morajo gojiti otroka v sebi, morajo obuti »velike čevlje«, v katerih se počutijo močne in njihov izrečen NE pomeni dejansko NE, ki ga naj otrok brez ugovarjanja upošteva.
Res ne gre samo za to, da otroke ujčkamo, se pregovarjamo z njimi, jih prosimo … Odrasli želimo prepogosto biti njihovi prijatelji, srce se nam trga, če so žalostni, ko ne uresničimo vseh njihovih želja.
Dr. Ščuka pravi: »Otrokom je potrebno zadovoljiti njihove potrebe in ne zadovoljevati njihovih želja.«
V zadnjem času kar prepogosto dobivam fotografije novorojenčkov, enomesečnih otrok, ki jih je fotografiral profesionalni fotograf v perju, v kadi, v nenavadnih pozah …
Med mnogimi vprašanji, ki se mi ob tem porajajo, je tudi to, kako jim uspe tako pripraviti dojenčka, da mirno čepi oblečen v nekakšno perje. Sama imam veliko fotografij svojih treh otrok, ki so mi zelo drage. Nastale so ob spontanih reakcijah, z umazanimi slinčki, ob nepričakovanih padcih, ob razigrani igri, kjer je okrog otroka vse razmetano. Moji otroci niso moj projekt, še manj pa objekt, s katerim bi se postavljala. Vse te fotografije so drag spomin meni in moji družini na razigrano otroštvo mojih otrok, vnukov in ne nazadnje mojim otrokom samim.
Ob teh fotografijah, ki mi jih pošiljajo, pa imam občutek, da nekaterim staršem otroci postajajo projekt že pred zanositvijo, da ne govorimo ob nosečnosti, rojstvu…
Fotografije novorojenčkov na socialnih omrežjih so le nadaljevanje projekta OTROK, ki ga potem lahko sledimo v izbranem vrtcu, v izbrani šoli, v izbranih oblačilih, v izbranih izvenšolskih dejavnostih. Ves ta trud, skoraj že pehanje staršev, kako zagotoviti najboljše svojemu otroku, je najbrž vložen v dobri veri, da ne bo za kaj prikrajšan, da bo imel dovolj točk za izbrano fakulteto (v tujini seveda) … Toda takšen projekt se v nekem obdobju začne podirati. Podirati se začne, ker starši nimajo jasnega videnja, kaj je pravzaprav v življenju za otroka in kasneje odraslega pomembno.
Otroci so nam dani na posodo, mi pa jim moramo/smo jim dolžni dati takšna krila, da bodo lahko odleteli od nas. Otroci niso naš projekt.
Otroci morajo biti SLIŠANI, LJUBLJENI, IMETI MORAJO OBČUTEK VARNOSTI IN SPREJETOSTI, SMISELNOSTI.
To so potrebe otrok in teh jim ne more dati nobena oblekica, noben šolski sistem – to jim lahko da samo družina. Vse ostalo lahko zraste samo od sebe na zgoraj poudarjenih temeljih. Le tako bodo živeli svoje življenje, ki morda ne bo v skladu z našimi pričakovanji, vendar bo njihovo. Mi živimo svoje življenje, mi pišemo svojo knjigo, tega bi se morali starši zavedati.
Ko starše vprašam, katere lastnosti naj bi imel njihov otrok, ko bo odrasel, mi vedno in povsod odgovorijo: odgovornost, poštenost, samostojnost.
Torej, kaj je naša naloga? Najprej si vzemimo čas za otroka.
Dve različni zgodbi, dve dekleti različne starosti. Obe imata le eno željo. Najstnica. Mama mi jo je predstavila kot naporno, trmasto, jezikavo, zaljubljeno v neprimernega fanta. Deklico sem spoznala kot izjemno občutljivo, ranljivo, lačno pozornosti, zaljubljeno.
Želi si stika s starši, želi si, da bi jo kdaj pogledala in v njej videla njo in ne ocen in njenega fanta. Starša sta jezna nanjo. Ne ve, zakaj. Kdaj se ima lepo z njima? Odgovori, da nikoli. Kaj počnejo skupaj? Odgovori, da ničesar, ker se neprestano prepirajo. Kaj si želi? Odgovori, da bi rada šla kdaj z mamo na sprehod. Vprašala je že mamo, če lahko gresta skupaj, pa je dobila odgovor, da raje hodi sama na sprehode. Nisem popolnoma verjela, zato sem preverila pri mami. Potrdila je, da na sprehode hodi sama, ker potrebuje mir. Potrdila je, da jo je hčerka vprašala, ali bi šli skupaj, pa jo je zavrnila.
10-letna deklica. Mama jo je predstavila kot izredno ljubosumno, nemogočo, težko vodljivo. Deklico sem spoznala kot izjemno čustveno, ljubosumno na sestrico. Od vsega si najbolj želi biti kdaj sama z mamo. Kaj bi rada počela z njo? Morda pekla, morda kaj izrezovala. Izdelali sva dve sporočili, na kateri je deklica napisala, kaj si želi. Sporočili je pustila na kuhinjskem pultu, mamo je opozorila nanju. In po desetih dneh mi je prišla povedat, da sta sporočili še vedno tam, na pultu. Da mama sporočil sploh ni opazila.
Obema deklicama je nekaj skupnega, obe potrebujeta pozornost, pozitivno pozornost svojih mam, potrebujeta njun čas. Potrebujeta sporočilo, da sta pomembni.
Ali tudi vi v hitrem ritmu življenja spregledate poglede, sporočila svojih otrok? Si večkrat rečete: »Samo to še naredim, potem pa …«? In tako mine dan, mineta dva …
V vsak odnos moramo vlagati najprej čas, ki ga preživimo z osebo, s katero smo ali želimo biti v odnosu. Naši otroci so na čas, ki ga preživimo z njimi ali pa ga ne preživimo z njimi, še posebej občutljivi. Čas si starši vzamejo šele, ko gredo stvari narobe, ko pade učni uspeh, ko jih pokličejo iz šole.
Najstniki mi večkrat povedo, kako starši odreagirajo, ko dobijo dobro oceno: »Samo pazi, da bo tako tudi naslednjič!« Ko dobijo slabo oceno, pa se zbere vse sorodstvo in komentira, kako iz otroka nič ne bo.
Janja Dermastja v Nedelu 13. 12. 2015 opozarja prav na dejstvo, da ne more še tako bogato darilo, za katerega starši odštejejo velike vsote denarja, nadoknaditi slabe vesti, ker nimajo časa za svoje otroke.
Psiholog dr. Aleksander Zadel poudarja, da je potrebno v odnose vlagati, vlagati čas. V hitrem tempu, ko smo razpršeni med različne obveznosti, nam pogosto zmanjka časa za naše najbližje v lažnem prepričanju, saj bodo že počakali. A ne bodo čakali v nedogled, zato načrtujte čas, ki ga boste vlagali v odnose. Ali se tudi vam dogaja, da se vam v tednu nabere toliko obveznosti, da si s partnerjem samo še pišeta, kdo in kdaj bo šel po otroke?
Ali se vam dogaja, da ste le še otrokov taksist, ki ga vozite z dejavnosti na dejavnost?
In tako minevajo dnevi, tedni, meseci.
Ali čakate praznike in dopust, da si boste vzeli čas za otroke?
Kje vidimo rešitev?
1. Sprejmite/ponotranjite nasvet dr. Aleksandra Zadela. Načrtujte čas, ki ga boste v tednu namenili igri z otrokom.
2. Če imate več otrok, posvetite čas enemu samemu in vsakemu posebej. Ko boste z njim v dvoje, boste vzpostavili stik, ki se ne bo prekinil, zvedeli boste za skrivnosti, ki jih otrok v družbi sorojencev ne bi povedal.
3. V tem času, ko boste prebudila otroka v sebi in se s svojim otrokom igrali družabne igre, košarko ali preprosto z njim gledali film, boste nanj prenesli vrednote, ki jih bo ponotranjil zaradi vas. Tako vzgoja postane preprosta.
Morda se sprašujete, kdaj naj si vzamete čas. Ponovno si postavite prioritete, pogovorite se sami s seboj. Ugotovite, kaj je za vas najpomembnejše v življenju. Kateri odnosi so vam pomembni?
Čas teče, preteklosti ne moremo spreminjati, popravljati, nadoknaditi zamujenega. Poglejte svojega otroka v oči in ga samo poslušajte. Poslušajte! Otrok mora biti slišan, za to pa potrebujete čas.
Letošnja poslanica ob tednu otroka je bila: Biti slišan.
Podarite otroku ob rojstnem dnevu darilo s preprostimi besedami:
»Podarjam ti uro svojega časa. Kaj bova počela in kdaj, pa izberi ti.«
Ali verjamete, da bo to preprosto darilo najlepše darilo za vašega otroka kljub gori igrač, ki jih bo »itak« dobil?
In naj vam prišepnem: tak listek sem našla spravljen v škatli pomembnih stvari pri svojem odraslem sinu. Da še vedno hrani ta listek, je potrditev, da je bilo to eno najlepših daril.
Neva Strel Pletikos
Šolska svetovalna služba
